Dnevnik: 1953-2000 Janeza Menarta je decembra 2010 izšel pri Celjski Mohorjevi družbi. Avtorjeve zapiske, ki jih je hranil rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, je uredil Mihael Glavan, spremno besedo pa je napisal Menartov pesniški sopotnik Tone Pavček. Nekoliko nenavadno zgodbo z odkupom praktično vseh 500 izdanih izvodov nam je potrdil direktor Celjske Mohorjeve družbe Jože Faganel, ki je povedal, da obžaluje dejanje dedinj in še vedno upa, da si bosta premislili. Opozoril je, da ga takšen način umikanja neke knjige iz javnosti spominja na neki drug primer v slovenski zgodovini, in sicer na tistega, ko je nadškof Jeglič pokupil vse izvode Cankarjeve Erotike in jo tako umaknil s trga.
Barbara Menart Senica pojasnjuje: V primeru njegovih dnevniških zapisov gre za moralne avtorske pravice. Po smrti smo vso zapuščino, to je bila tudi očetova želja, predali Nuku. Pomotoma tudi dnevnik. O njegovi knjižni objavi se je mama dogovarjala z gospodom Glavanom. Jaz sem bila Že od začetka proti. Povedala sem tudi zakaj. Ne le enkrat mi je oče dejal, da naj, če bi se mu kaj zgodilo, dnevnik uničimo. Verjetno bi ga tudi on, a ga je nenadna smrt prehitela. V Kliničnem centru naj bi za rutinski poseg ostal le čez noč?“ tako kot približno vsako leto , a je dobil bolnišnično? okužbo in čez mesec dni umrl. Dnevnikov tako ni mogel uničiti «
Iz Reporterja: Pesnik Janez Menart je v svojem Dnevniku opisoval zamolčane in krute partizanske zgodbe, sramotno kupčkanje s Prešernovimi nagradami, Janeza Stanovnika imenoval "preplašeni", Tarasa Kermaunerja "moralna pokveka", iz strahu pred totalitarizmom pa si menda marsikaj ni upal napisati«
Saj veste, kdo so tisti, ki uničujejo knjige. Poznamo jih dobro iz zgodovine. Vseh barv so. Skupno jim je le eno: verjamejo v laž.
To je svobodna e-knjiga. Berite jo.